Peking je eno, preostanek Kitajske pa drugo. Zato sem hotel spoznati še utrip kakšnega drugega mesta. Vedel sem, da bo moj naslednji daljši postanek v Guilinu daleč na jugu. Zato sem naključno izbral eno mesto ob poti. To je bil Zhengzhou. Izgovori se nekako bolj podobno Džengžou.
Kljub temu, da gre za prestolnico province Henan, na zemljevidu ne izgleda nič posebnega. Na Google Maps je potrebno precej prizumirati zemljevid, da se prikaže ime mesta. Zato sem bil toliko bolj presenečen, ko mi domačin Pengkuo pove, da ima 10 milijonov prebivalcev... Očitno pozabljam, da sem na kitajskem :)
Kot je razvidno na spodnjih slikah, se tudi tokrat nisem mogel izogniti gneči. Vse je tako po kitajsko pisano in načičkano. Na desni sliki je križišče, ki sem ga prečkal vsaj deset krat, pa nikoli nisem vedel katera pravila moram upoštevati. Je nek semafor, ki nisem ugotovil, komu je namenjen. Nobenih prometnih znakov, popolnoma brez talnih označb. Avti, mopedisti, kolesarji, pešci, vse se nekako po navdihu premika v vse smeri :)
Na srečo sem tudi tukaj našel kak umirjen park. Ampak umirjen samo za kitajske razmere. Še ti so polni ljudi. In tako pridemo do tukaj najbolj priljubljenega športa - pingponga. Zaradi konteksta namerno nisem napisal namizni tenis :)
Največje presenečenje od vsega pa je hrana. Odkrito povedano ne vem kaj prodajajo v kitajskih restavracijah v Sloveniji. Zdaj, ko to pišem sem na Kitajskem že tri tedne, pa še niti enkrat nisem jedel česarkoli s sojino omako. Pri nas pa predstavlja 95% jedilnika. Potrebno je priznati, da je Kitajska ogromna in hrana se od province do province precej razlikuje. V glavnem velja načelo, da južneje, kot greš, bolj pekoče ješ. Sojina omaka pa je bolj značilna na severnih jedilnikih.
V vsakem primeru si težko lačen. Vsak drugi lokal v mestu ponuja nekaj za pod zob. Nisem pričakoval toliko pečenih, kuhanih, ocvrtih tako ali drugače polnjenih, recimo temu - hlebčkov. In kar je najpomembnejše, kar koli daš v usta ima okus! Glede na to, da sem v Kitajako vstopil iz Mongolije, kjer začimb tako rekoč ne poznajo, mi je tukajšnja hrana res ponovno odkritje pozabljenih okusov :)
Najboljša kitajska večerja pa je nekaj kar so v angleščino prevedli kot: "Hot Pots" (vroči lonci) - slika spodaj levo. Na mizo dobiš tri vroče posode, pod katerimi je ogenj. V srednji je juha, v stranskih pa dve omaki v katerih si sam skuhaš surove sestavine, ki ti jih sproti prinašajo na mizo. Ena omaka je običajno pekoča, druga ne. Načeloma pa si sam izbereš kakšne omake in dodarne sestavine želiš. Na spodnji sliki sta dve vrsti mesa. Tisto levo bi naj bilo puranje, desno piščančje. Kasneje so nam prinesli še: krompir, lotusove cvetove, špinačo, škampe, riževe široke rezance, še neko čudo iz sladkega krompirja... Ogromno hrane, ampak po skoraj dveh urah rituala je bila miza prazna. Ja, obrok na kitajskem ni samo metoda za potešitev želodca.
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
