Querétaro je ena izmed 31 mehiških zveznih držav. Sam nisem vedel, a uradni naziv Mehike je: Estados Unidos Mexicanos. Prevedimo to, kot Združene države Mehike.
Prestolnica Querétara je Santiago de Querétaro. V vsakodnevni govorici se Santiago ponavadi izpusti. Imel sem težave, saj nikoli nisem vedel kdaj govorijo o državi, in kdaj o samem mestu.
Mehičani veljajo za zelo religiozne ljudi. To se kaže tudi na ulicah. Na vsaki ulici v Querétaru lahko najdeš vsaj dve cerkvi :)
Seveda so nekatere ulice manj ugledne, kot druge. Prav tako avti. Na trenutke kar nisem mogel verjeti, kaj vse se premika po cesti.
Tam sva bila ravno v času priprav na karneval. Imajo ga v istem času, kot pri nas pust. Tukajšnji je precej bolj indijanski.
Velika mesta naju ne zadržijo dolgo, zato sva se podala na raziskovanje podeželja. Prva je bila magična vasica (el pueblo magico) Bernal. Znamenita je zaradi osamelega monolita. ki se dviga nad vasjo.
Po strmem bobočju se je mogoče povzpeti precej visoko. Popolnoma do vrha, le z ustrezno opremo. A že do koder je možno brez nje, se nam ponudi priložnost za opazovanje.....oziroma, za predstavljanje, kako lep razgled bi bil šele, če ne bi bilo gramoznice :)
Do naslednjega magičnega mini postanka, sva morala nekaj kilometrov onkraj meja Querétara in vstopiti v Guanajuato. Mestece se je imenovalo San Miguel de Allende. Označila bi ga, kot najbolj pisano mestece, v že tako zelo pisani Mehiki.
V Querétaru sva imela srečo. Celotno obdobje najinega tamkajšnjega postanka naju je gostila družina Dolores C. Dolo ima tri brate in tri sestre. Za vikend smo se podali na piknik nekam, čemur oni rečejo "v naravi". Mi bi pa verjetno uporabili izraz "sredi ničesar".
Najprej smo se podali na pot po cesti. Nato je ceste zmanjkalo in nadaljevali smo po gozdni poti.
Tudi ta se je končala, potrebno je bilo ogreti kolena. Pol ure hoje od tam, kjer se končajo vsi kolovozi, pa te nagradi čudovit razgled. Mehika, kot iz filma.
Splezali smo tudi na bližnji hrib in si zaslužili pivo!
Ampak pivo ni bilo dovolj za potešitev želodca. Čas je bil za piknik - v lokalnem slogu. Najprej je bilo potrebno izdolbti kaktus, ga napolniti z narezanim drugim kakusom, paradajzom, čebulo in seveda čilijem, ter vreči direktno v ogenj. Tisti polmesci desno od kaktusa, so v žerjavici pečeni takosi. Zaradi vsega pepela, ki da jedi poseben okus, jih imenujejo Tacos a la carbon :) Okus me ni prepričal, je pa bojda dobro za zobe.
Midva sva seveda pomagala po lastnih sposobnostih...
...in pri degustaciji. Živa je našla agavo večjo od sebe. Iz te pa bo tekile :)
Odkrito povedano, za Mehiko nisva imela nikakršnih pričakovanj. Naletela pa sva na zelo pozitivno presenečenje. Ta država skriva še toliko naravnih čudes, ki pa so zaradi odročnosti precej nedostopni. Dotaknila sva se le vrha ledene gore. Kaj šele spoznava ob premiku na jug, z ruševinami majevske civilizacije na čelu.
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
